Izredna izdaja poduka

kako najti sebe v sklopu

teh nadobudnih tujk,

ko še sebe ne najdem,

Tako nekako vsi poizkušamo

najti svojo originalno partituro,

ki pa je sestavljena iz že poznatih besed.

LP tomi

Lepa hvala, Tomi, za te besede. Da, vsi se nekako poizkušamo usmerjati tja, kamor nas vodi srce in stopinje k smislu ter radoživosti življenja.:-)

Pa lepih pomladnih dni ti želim!  Sašo

Sašo, veličasten liričen esej o neznosni lahkotnosti klepanja z različnimi kladivi. Epilog si bom natisnila. Ne, vse si bom natisnila, epilog pa vtisnila.

Lp

Pi

Se iskreno zahvaljujem za pohvalo, Pi. :-)

Lp Sašo

Vsi smo stihoklepci. Vsaj semtertja. Ko človek začne pisati, je nemogoče, da ne bi bil vsaj malo stihoklepec. To slepilo, ta zacopranost od lastnih besed je nujna, da se nekdo vzpostavi kot pesnik. Hudir pa je, če ga premaga navdušenje in se ni venomer znova pripravljen kosati z besedami.

Najboljša obramba pred tem je, če človek vsaj kdajpakdaj prebere kakšen resnični presežek in se potem iskreno vpraša ter si odgovori, če se je v kakšni pesmi temu vsaj malo približal. Ena od takšnih pesmi je zame npr. Molitev za Marilyn Monroe od Ernesta Cardenala.

Oznaka stihoklepec sicer zna biti kar hudo žaljiva. Kako bi lahko nekdo obsojal 
kakšnega iskrenega in dobrohotnega človeka, ki mu je pisanje prvenstveno čustveni ventil ali pa  vsakodnevni obred - kot nekakšna molitvica s katero se orientira v duševnem  goščavju.  S tega vidika je izpovedna moč in umetniška vrednost povsem obstranskega pomena. Čeprav po drugi strani zna biti ta ujetost v "večno trpljenje" za poeta škodljiva, branje tovrstnih izlivov pa naporno, dolgocajtno ali pa celo komično. Toda kdo bi to obsojal ... in takšnega pisca zmerjal s stihoklepcem. Jaz, Polde, zagotovo ne.

Oznaka stihoklepec zame ne obstaja,  dokler kakšna večno samozadovoljna pesniška ličinka ne začne udrihati po poeziji, ki je  ne razume.
Sem pa na tem portalu zaznal kar nekaj pesnikov, ki imajo pogoste stihoklepske izbruhe.

Spoštovani Polde, hvala za obširen komentar.

Ah, malenkost, saj ni nevemkakao obširen za takšnega skribomana, kakor sem jaz.

Sem potihem upal, da bo še kdo kaj pridal o borbi z lastnimi besedami in melioriranju t.i. navdiha.

Zanimiva pesem o vlečenju muze za lase :)))

Hec. Pravzaprav pesem vredna izpostavitve zaradi bogatega besednjaka, ki ni kar tako, ampak stvari logično vleče. Fajn pesem, ker obsega dobršno mero samokritičnosti in ironije in le zato, ker pesem berem kot prvoosebno izpoved, lahko kot bralka v njej vidim tudi sebe. Na vsak način bi bilo vakomur drugemu (razen sebi, seveda) žaljivo reči stihoklepec.

;)LP, Lidija

PS: ponarejenih hisperjih (hipsterjih???) v krznenih kapucah mejd in čajna

Lepa hvala, Lidija, za izkazano pozornost. Pravzaprav je bilo, ob pozornem branju, to "stihoklepljenje" nedvomno namenjeno le prvoosebni izpovedi in se nikakor ni nanašalo na kogar koli drugega, ki mu je vezenje stihov najnežnejši izliv svojih tankočutnih in blagodejnih občutij, katera s kakšnim grobim "stihoklepstvom" nimajo nikakršne zveze. 

Lp Sašo

P. S: Lidija, prosim za popravek. Seveda tisti lapsus: Hipsterjih

Čestitke :)

i.

Prav lepa hvala, Pi! :-)

Lp Sašo