Vsejali so me,

nekaj let nazaj.

Morda niti niso vedeli,

da bom nekoč dihala,

mislila in govorila.

Da bom zrastla

medtem ko sta se

sejalca postarala

in počasi zapuščata

ta svet.

In jaz,

ki se bojim

biti sama

se ne morem

navaditi igrati solo

voziti mimo ovir,

da pridem na cilj.

Kot da je tako prav,

vse se jima je zdelo

samoumevno,

medtem je eden

že davno zapustil

ta krvavi planet.

Vsako jutro

ga vedno znova

zapuščam tudi jaz,

pripravljam se na odhod,

tam koder ni vrnitve

in žito raste vsako leto,

kruh se reže kljub bedi

še vedno vsaki novi dan.

Brez kruha ni staranja

to vsak mlinar ve.

Brez mesa ni krvi,

zato kmetije

ubijajo krave

in teleta imajo

isto prihodnost,

na koncu zakol

in pečena v usta,

da se drobijo

počasi v ustih.

Midva nisva sejalca,

to sva ugotovila

pred časom,

ko sva se odločila,

da ta svet ima že dovolj

lačnih otrok.

Pleteva nitke besed

kakor pajčevino

v katero se ujameva

in naju ne izpusti.

Upava, verjameva

da tudi brez sejanja

doseževa vse vrednote

tega sveta.

S koraki meriva gore,

spalna vreča

je najin hotel.

IŽ-lev