Iz trebuha Nanosa
vije se skrivnostna pot
čisto tja do Hribovca,
kjer se rojeva škratji rod.

Za mlinom potok v noč klokoče,
ko se pod okni v dalj podi,
poslušati ni več mogoče,
kaj v stari hiški se godi.

V nje središču, pri ognjišču,
se skrivnostna pot zaključi,
na porodnem prizorišču
babica se Ančka muči.

Ko je luna prav debela
in se smeje do ušes,
v hiški jim ne zmanjka dela,
vrti, vrti se rojstev ples.

Skrbne ptice so sinice,
marjetice nabirajo,
snežno bele so plenice,
ki iz njih jih šivajo.

Grlice so razposajene
za oblačila zadolžene.
Krilca dala bo ciklama,
hlačke bodo iz žafrana.

Iz belih zvončkov kapice,
iz trobentic rutice,
copatke in odeje
iz mehke ovčje preje.

Slinčke kar iz lana
je sešila vrana.
Dudke iz kamilic
darilo so kobilic.

Žehto račke vzamejo,
v potoku jo pomanejo,
s kljunčki vso operejo,
iz vode ven poberejo.

Metulji jo dobijo,
z vetrom posušijo,
drobcene kresnice
jo zlagajo v police.

Čebelice marljive
za hrano poskrbijo,
poslastice hranljive
noč in dan delijo.

Polhi in veverice
zibke so stesali,
v njih zardeli v lice
spijo škratki mali.

Po nitki, s srebrom tkani,
rojevajo se škratki.
Naj dnevi razigrani
ne bodo jim prekratki.

To so škratki Njamčki,
vsa dolina jih pozna,
v stari hiški tam pri mlinu
se rojeva pravljica.

Ida Semenič- adisa