Danes si me po predstavi
(spet) pričakala na ulici.
"Imaš čas?"
V slaščičarni sva naročila.
Dva kosa torte.
Pripoveduješ, kako srečna si,
in se poskušaš nasmehnit.
Ob vsakem srečanju si čisto
na novo (pre)oblečena.
Odeta v nešteto plasti njegovih
pravilnih, pravičniških tapet.
V sterilnih rastlinskih vzorcih.
Podedoval jih je od mame.
Ona od babice.
In tako naprej.
Do roba človeškega spomina.
Vedno manj je trenutkov,
ko v tvojih očeh
(ki jim še vedno ne znam
določiti barve)
odsevajo noči, v katerih sva si v
umirajoči mesečini stala nasproti.
Gola.
Svobodna.
Nerazžrta
od lepjive sluzi.
Preden stopiš na cesto,
ti nikoli ne pozabi
na čelo napisati
istih dveh besed.
Z ljubečo roko.
S krvavo (rdečo) šminko.
"Krepostna sem."
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristian Koželj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!