Stari nahrbtnik (sonet)
Nahrbtnik stari pleča obtežuje,
se polni z leti, že po šivih poka,
da hrbtenica se krivi in stoka;
želim si sneti ta balast vse huje.
Oprtam novega, po zadnji modi
krojenega, a glejte tega vraga:
v ramena reže me, nič ne pomaga,
ko noga trudna po brezpotju blodi.
Se toži mi po starem, zaprašenem,
ki me je spremljal zvesto skozi leta,
ko je cvetela moč in zdaj, ko venem,
sadov le malo dobrih se obeta,
preteklost cenim in grdím obenem.
Za vedno bom na starega pripeta.
Poslano:
10. 04. 2015 ob 12:32
Spremenjeno:
10. 04. 2015 ob 12:36
Dober sonet, le četrti verz prve kvartine mi je nekoliko nerazumljiv: želim si sneti ta balast vse huje. Mar misliš, da nebi bilo bolje, če bi se verz glasil: da moja pot pod njim že obupuje, pod tem starim balastom, seveda.
Samo moje mnenje: pa lep pozdrav, valjo
Poslano:
10. 04. 2015 ob 13:12
Spremenjeno:
10. 04. 2015 ob 13:41
Hvala, Valjo.
Zaradi vrstnega reda besed je morda malce težje razumeti napisano. Pomeni, da si vse huje (bolj) želim sneti balast.
Glede tvojega predloga sem pa skeptična: kako bi pot lahko obupavala? Obupuje lahko le oseba, ki jo teži nahrbtnik. Pa še to, da bi bile vse rime povedki.
Ima morda še kdo kak predlog za izboljšanje tega verza?
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 09. 04. 2015 ob 11:57
- Prebrano 946 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 397.4
- Število ocen: 14