OČE

Ko vstopim tja,

 kjer si zdaj doma,

se ne obrneš,

pozdrav že dolgo mi ne vrneš…

  Zunaj snežinke se igrajo,

 a mene duša zaboli,

ko gledam te,

kako zgrbljen sediš,

bolan in star si ti…

Nič te več ne veseli…

Ko končno ujamem

tvoj zgubljen pogled,

ko za roko te držim,

oče moj,

potem ti govorim kako živim

in v solzah se smejim…

Nasmehneš se še ti

in na kratko se mi zdi

da si me spoznal,

da na trenutek veš,

da jaz sem tvoja hčer,

nekdo,

za kogar si nekoč živel…

                                                           Andreja Malta

andreja-lea