V objemu gozdnih jas

prisluškujeva

nevidnim sencam srnjadi,

neslišnim utripom smrečja

v rumenih dlaneh sonca;

le rahel dvom

mehko raste med mahovi.

V daljavi odjek karbida.

Zamolklo,

kakor opomin

sede prek ušesnih školjk

v areno razuma.

Iz čaše spoznanja mi kaplja na čelo,

počasi drsim vase.

Nenavadna modrina

se razpenja nad kotlino.

Večer je pogoltnil

tvojo zadnjo besedo

in poslednji košček svetlobe

nad obzorjem.

petja