Grem na kavo zaradi kave.
Me slečeš, leživa kot
zadihani hobotnici
sredi ceste. Liževa kamne,
ti rečeš, da me boš
pofukal, se ti smejim,
ker vem, da so avtomobili
predaleč. Govoriva o pesmi
v prozi in če je mogoče
verze preliti v morje.
Strinjam se na točki,
da je preslana voda
strup za pike. Ustaviš
se pri zadnjem požirku
in tišina je ljubek premor
sredi umiranja zvezde.
"Sem šla na kavo zaradi
kave", ti rečem, v resnici
pa te hočem le vprašati:
"Misliš kdaj name,
ko si ga drkaš?"

Helena Zemljič (MalaSenca)