Ponoči

še slepi ne najdejo luči,

ni jim potrebna

v sebi nosijo

poseben del poezije,

čez dan  jo pravijo,

ko si predstavljajo

oblike in barve stvari

in njihovi občutki

so pobarvani

kakor sami hočejo,

to jim ostane.

A kaj ko slepota

je tisto, kar marsikoga

omejuje četudi vidi.

Videti pomeni pogledati

od blizu, začutiti,

tudi vrednotiti,

kadar vemo da je nekdo

pomagal, da je dal delček sebe

da nam je polepšal dan.

Ja, slepi vidijo po svoji presoji.

Pa tudi videči večinoma.

Vsak s svojim očesom

ta svet prebavlja,

ga ljubi in sestavlja

majhne koščke

v veliko sliko stvarstva.

Z njo delimo besede,

se odpiramo ko smo dobre volje,

zapiramo ko hočemo tišino

in smo naveličani besed.

Takrat utrujeno stegnemo telo

kakor mumija raztegnjeni

ležemo v popolno temo.

Sami s seboj

v svojih sanjah.

Lahko noč.

Jutri bova znova gledala

in pisala zajčkove zgodbe

od servetov do jajc

in hudega hrena

namočenega v jabolko.

Sanjam, sestavljam nočno sliko.

Slepec ki sestavlja puzzle življenja

vsak dan in vsako noč sproti.

Le luna vidi ponoči,

ko prodira skozi okno

in trmasto stoji na mestu.

IŽ-lev