Včasih sva znala biti preprosta.

Otroka, ki lovita kačjega pastirja.

Iz oblakov. Iz pene ukradenih nasmehov.

Iz trenutkov, ko preprosto si.

                Kleč otroštva je kontekst.

                Potreba razumeti se. In se umestiti.

                V krasni novi svet. Nuja videti se.

                V tisočerih ostrih črepinjah razbitega

                šepeta. Perverzna želja vedeti kam.

                Teče potok. Ob katerem sva še včeraj.

                V staro murvo s pipcem vrezala.

                Najini začetnici.

Ena sama vez.

Eno samo komaj vidno srčno vlakno.

S katerim sem vpet

v meglico tvojega pristana.

                Spomin na najine začetke.

                Na prvo jutro po prečuti noči.

                Na trenutek. Ravno tisti, za katerega si

                me prosila, naj ga ne pozabim.

Takrat, ko bova umolknila.

Ko bo negotovost legla

na najina pogleda.

In bo mrk.

Kristian Koželj