Paradoks D
rad bi prispeval k rešitvi jedkega sveta
najprej bi raztrgal zlate lističe na pol in
nato še na približno dvanajst koščkov da bi jih
veter z lahkoto odnesel v brezčasni prostor
nekaj bi jih spravil v žep da bi lahko z njimi
pobrisal trdnost vodikovega cianida ki te
tako peče v urinu odkar si prvič stopil na
prašna tla svoje zemeljske primitivnosti
in tako bi jesen spet imela svoje šelestenje
in tebi ne bi bilo treba več nositi zaščitnega
jopiča ki te je tiščal točno tam nekje pod srcem
in zelena bi spet bila tvoja zelena ker ne bi bila
več malo rdeča in še manj rumena
ampak zelena zelena in samo zelena
in potem razmišljaš kako bi ljudje bili brez D
preprostost niča in samo nič ki ne peče več
Pesem mi je všeč, me pa bega ta D (v naslovu in pri koncu pesmi) - se mi zdi, da zamegli fokus pesmi (najbrž le zaradi moje nevednosti). Ob današnjem ponovnem branju sem pomislila tudi, da bi delovala brez Dja. Kaj meniš?
Lp, Ana
"in potem razmišljaš kako bi ljudje bili brez D
preprostost niča in samo nič ki ne peče več"
Črka D naj bi v tem kontekstu simbolizirala denar, ki tudi predstavlja celoten paradoks D.
Brez njega ne gre, vendar bi bilo lepše, če ga ne bi bilo. Tudi ljudje bi bili brez D le 'ljuje' ...
Lp, A
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anthos
- 30. 03. 2015 ob 21:33
- Prebrano 569 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 274
- Število ocen: 8