Ležim nižje, kot bi smela. Ozka postelja
mi jemlje dih, tisti prazgodovinski ostanek
življenja, ki smo ga podedovali po opicah.
Kradem ti prostor in kokice. Vse sveto
leži na najini desni, nekje med oblačili, in res
ti ne bi bilo treba plačati še piva, medtem
ko si mislil na drugo. Na njen nasmeh. In
pičko. Morala bi se pobriti, seveda bi se
morala. Da bi lažje preštel kosti. Čeprav
sem že itak izgubila v tretji igri zapored.
Sva morala nehati. Si skril beležko. Sva
ostala na dežju s samo enim dežnikom,
pa še ta je imel luknje. Sem pozabila,
katera je moja. Luknja. Nima veze, si rekel,
sva streljala brez razmišljanja, vsaj ti,
ker sem jaz v resnici razmišljala o oblakih,
ki bodo leteli mimo nekoč v letu tri tisoč.
Sva morala nehati. Oblake sem pustila zgoraj. In dež
je padal.

Helena Zemljič (MalaSenca)