Stopam po lesenih štapah,
sleherna svojo noto poje,
veke nisem igral nanje.
Upirajoča vrata,
z zvokom grozljivke,
me ne zaustavijo.
Vstopim,
v mansardno časovno kapsulo.
Opazim stol z raztrgano blazino,
usedem se na tla.
Svetlo je,
streha ne drži več sonca.
Mali srebrni kristali,
poplesavajo v praznini zraka.
Kakor letnice stare lipe,
gosto v centimetrih,
se šteje prah.
Pogled ozre malo obzorje,
spominov v zaprašenih škatlah.
Z vnemo odpiranja daril,
odpiram zakladnice ki hranijo čas.
Brez nostalgije,
z zavedanjem,
ostali bodo tam.
Čakajoč na čas,
da spet pomnim
te navadne smeti,
zlata vredne,
sami spomini.

Branč