Sedeti na mehkih oblazinjenih stolih in poslušati

žvrgolenje sinic na sosednjem drevesu ni edina

resnica (mrežasto kovinsko ogrodje je prekrito

s kančkom želenega), ki jo zenice lahko zatipajo;

glasen krohot, mastni madeži na mrzlih betonskih

tleh, hitri vlak z naročili, ledeni sunki severnega vetra –

tihi gradniki časa, nekakšne peščene ure, ki puščajo

mehko mivko padati skozi šivankino uho. In znova.

Pa pride tema in z njo potihne udarjanje steklenih

kozarcev (srce je mrtvo; stiskanje pomaga, da si

vsaj delno povrnejo rdečico na lica); hitri vlak bo

noč preživel na glavni železniški postaji, krohot

bo do jutra zaspal, betonske plošče smrdijo po

cenenih čistilih in ozračje se je umirilo. Tišina.

Sosednje drevo dobi obiskovalce precej zgodaj,

potem pa pljusk, pljusk (tudi hitri vlak je samo

stroj; vrtenje volanskega obroča povzroči nenehne

sunke v levo in desno); takšni in drugačni premiki

osladna usta potegnejo v čudne dimenzije, iz njih

pa se spusti zvok – mešanica žaganja in masturbacije.

Nikoli se ne vstanem prvi; opazovati minevanje

v vseh oblikah je postalo neznosno. Kot heroin;

naslanjanje nad zalitimi možakarji z rdečimi obrazi,

pohotnimi pogledi. V izgubljanju. V časovni zanki.

Kdo je sedaj egoist? Je fetiš ogledalo resnice ali kazni?

In na nagrobnih spomenikih (morebiti bo potovanje

prineslo kočljive spremembe; nekakšna pisala za risanje

po zemlji, travi) ne bo pisalo imen, niti letnic. Prazni bodo.

Aleš Jelenko