1.

in potem ga ni bilo več ven: nekaj ga je zmamilo v

lastno podkožje, kjer se je srečal z otrplimi živci in

žilami, s poroznimi kostmi in trupelci ptic selivk. a

na steni njegovega kabineta je še vedno tiktakala

zapoznela mesečina, s kitare so viseli ženski lasje

in skozi slabovidna okna so mežikale lene zvezde.

2.

in potem se je v tistem registru, ki loči otroke od

mož, nekaj zganilo: nekakšna bela snov, prežeta

z občutkom odgovornosti in polna drobnih kapelj

okamenelega znoja. in obšla ga je temna slutnja,

da je nekoč izgubil srce v propadajočem templju

nekje na pol poti med kathmandujem in nirvano.

3.

in potem je znorel ter se dal v steklenem čolnu

prepeljati na dno razuma, kjer ga vsakodnevno

biča preostanek vesti in kjer se iz dneva v dan

z doma narejeno turbino vrtinči nad muljastimi

ostanki spominov: kakor starodavno božanstvo,

ki se je usedlo na pogorišče sveta. in onemelo.

Dani Bedrač