V zrcalu se zasveti bleda luč
in plamen sveče dolge sence meče.
Na skrinjici pod njim zaškrta ključ
in dlan iz nje prastar papir izvleče.
Oči naslonijo se na besede,
v možganske raze se vsebina zlije
in vsako črko v zlat spomin prevede
in čas se skrči v jedro fantazije.
Pod oknom laja pes. Na dolgi cesti
pomika mimo se vsak dan življenje.
A v njeno sobo več ne more zlesti.
Papir je v skrinjici, ugasnil stenj je.
Čudovito
pretresljivo
in tako resnično
Lp, Irena
Res krasna :) Premalo lepih rimank je napisanih, tale mi je zelo všeč, snemam klobuk in se klanjam.
Lp, Nina
Tole ni samo "prelepa rimanka", je pesem v popolni formi s težko tematiko razmišljanja o minevanju. Forma ji daje dodano vrednost, Kerstin je v njej prava mojstrica, pravzaprav pogrešamo več takih pesmi!
Lp, lidija
Res sijajna pesem čestitke
lp, M
Poslano:
26. 03. 2015 ob 04:36
Spremenjeno:
26. 03. 2015 ob 04:36
Hvala vsem.
To je ena tistih pesmi, ki so prišle iz meni zavedno popolnoma neznanega dela ... Te mesece revidiram ne le sebe, tudi svoje starejše pesmi, in ugotavljam, da skozi pesmi nevede izrazim(o) marsikaj, česar se v zavestnem, razumskem stanju sploh še ne zavedam(o) - dobesedno neke vrste "šloganje". :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!