1.

sončev mrk je kmeticam obliznil spodnjice in iz

krtine je prilezel črn hudič z žabjo glavo. visoko

v nevihtnih oblakih je okamenelo tisoč jerebic,

žeblji so se spremenili v bodala in iz kozmičnih

tabernakljev je začela mezeti tista dišeča tvar,

v kateri zvodeni vsako religiozno pričakovanje.

2.

v obdonavskem gozdu je nekoč živela kamnita

mati z belimi dojkami: cigani so iz njenih kosti

žgali apno. med naplavinami na rečnem bregu

mi je faust s sončnim žarkom prepolovil srčne

prekate in angeli so se spremenili v purane: v

indiji so mi nekaj let kasneje zamenjali mišice.

3.

od takrat ne pišem več pesmi: moje domislice

so le zbegani osnutki za epitaf, ki ga bo nekoč

odločna otroška roka vklesala na siv nagrobnik

sveta. v podzemnih rekah se bodo naselili nori

metulji in brezzobi piškurji, zemljino srce pa se

bo spremenilo v majhno leščerbo in tiho umrlo.

Dani Bedrač