ROŽICA

Zagledal sem se v tebe,

še sam ne vem kdaj,

rožica pod mojim oknom

betežno zrla si v nebo.

Zdaj vem, da iskala si

sončne žarke,

ki neusmiljeno žgali so

v okno moje.

A tebi velik grm

bil je v napoto,

da življenjsko energijo

posrkaš vase.

Nisem mogel,

da brezbrižno

pustim te

v nemoči tvoji.

Žalostno tvoj cvet

se povesil je k zemlji.

Tvoj krik na pomoč

mi prešinil je telo.

Nisem več zrl v tebe,
grmu namenil sem grozeč pogled,

še danes ne vem,

kdaj posekal sem ga.

Spominjam se samo,

kako se dvignil in zažarel

je v toplini sončnih žarkov

rožice cvet.

Njen vonj še vonjam

ob večerih, pozno v noč,

negujem in zalivam

ta prečudoviti cvet.

joze