Vsak večer te skozi okno,
hiše čez cesto,
opazujem.
Sediš pred ogledalom
in razčesuješ svoje sive lase.
Zamišljeno snameš z glavnika klobček
nitastih štren.
V kozarcu na mizici poleg ogledala
shraniš do jutra
protezo.
Ugasila si luč.
Vem. V postelji si.
Sama.
Kolikič že?
Kolikokrat še?
*
Prebudil me je čuden vrvež
iz sna tele aprilske noči.
Šel sem za klicem do okna.
Odhajala si iz hiše čez cesto.
Truplo pokrito z rjuho.
Zadnjič. Odgovor na moje vprašanje.
V mislih prosim,
pred oknom jočem,
starec, Zasujte me v isti grob kot njo.
Da ne bo večno.
(1994 // iz cikla RES?; Sence skritih prikazni,
Dolenjska založba NM, 1996 // … z zdajšnjimi popravki
…)