Danes vidim daleč,

ravnina se razprostira

pogled ne preneha pogleda,

gledam kot prihodnost

ki še ni prišla

ker je pred njo

še dolga pot

in sedanjost

je na nulti točki

preizkuša moje gibe

moje besede

kakor da bi izdajala

vse kar čutim

in kar gori v meni

kakor bi tlel ogenj

dokler me maj

ne pogreje

in takrat poletim

kot metulj

sredi polja

na pisane rože,

ki so v sredini

rumene in okoli

obrobljene z barvo

izbrala si bom najljubšo

in bele so čiste

in modre nebeške.

Poletela bodo krila

in sanje bodo oživele

kakor da je resničnost

ki je takšna kot se vidi.

Odhajam nazaj v bubo

se ovijem okoli telesa

in še vedno čakam.

Sonce.

IŽ-lev