Tisti dan je vzšlo sonce.
Nepravilne gube zemlje
so prekrile tu lipe in breze,
tam bori in smreke.
Izpod skale temne
je studenčica stekla
- mlada, lepa, nedolžna -
po brazdasti krajini
čez zlato žitno polje.
Tedaj ni bilo besed,
ki bi lahko jih rekla,
ne zgodnja ne pozna -
naravnost točna je bila magija,
ko mi je v prsih vztrepetalo vesolje,
celo vesolje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jaz
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!