Lesena stebla

gledajo pokonci gor

kakor astronavt

vrtijo se misli

zapisujejo željo

ali samo obupujejo

ker dnevi so krvavi

in jemljejo nam nebo

vesoljske firme

ki bi rade prišle tja

koder mi gledamo.

Pišemo pravljico

vžigalice so pošle

in noči so mrzle

in začetki dneva prav tako.

Za upanje je čas

za puško v koruzo

prepozno.

Preganjam mušice

in molje ubijam

z dišečo palico

neke znamke

kjer imajo isti boj

in se s tem lahko preživijo.

Oči letijo v nebo,

čeprav noge stojijo

trdno na tleh

nepremične,

težke,

okorne.

Kakor da tudi one

sanjajo.

IŽ-lev