Vdih, izdih in duša plava
v očesu mojem raste trava
se bohoti, se mehko ovija
spone moje vse prebija.

So listi beli in so popki
angelov nebeških šopki
v meni cvetijo in ovenijo
pa se zopet spremenijo.

V atom, v dež in lepo misel
v grudo, ki jo kmet preorje
v trdi kamen in v čisto morje
v tisti presunljivi rojstni krik.

Pa malo v mene, malo v tebe
in najin v večnost stkan dotik.

Silva Langenfus