Sedim
Vsak mesec dve uri umiram, da znova
poženem krvni obtok. Delam zgibanke,
s črtami merim čas, ki mi leze
skozi kavbojke. Šele takrat se zavem - tam
mi je všeč, ker ni glasbe. Grizljam sendvič,
naročim belo kavo, plačam, pišem, smeti
nekontrolirano tečejo iz mene. Potem mine,
ko se kozarec vode izprazni in ostanejo
le stene in stare gospe, ki berejo Vogue.
Mogoče se nekoč naučim jesti sama.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 12. 03. 2015 ob 15:47
- Prebrano 630 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 290.37
- Število ocen: 9
