Pod gibkim večerom razpenja se mir,

asfalt se zaletel je  v val oceana.

Oblak – mimobežneš – je krstil izvir

noči, ki dotika se sten samostana.

Na klifu hlapijo še zadnji ostanki

dneva, ki z jadri zapira se vlažen.

Kovanec pa padel bo stari scefranki

še zadnji v kozarček – odzvanjal bo strašen.

In jaz bom zaprl, v svetlobo zaprl,

vse delo, dotike, valove in grehe.

Potihem, morda jih galeb bo požrl,

in v jutru sosednjem bom našel utehe.

sonofearth