Mirno je

ptice sklonijo glavo

pod pernato perut

da pogrejejo kljun

in zjutraj zažvrgolijo

pomladno pesem,

ker so izgubile

občutek za obdobje

ko piha burja

in smo šele februarja.

Ne, je lepa

a to ni pomladna pesem.

To je tožba

osamljenega ptiča

ki bo večno stanoval

za rešetkami.

Razen takrat

ko so vrata odprta

in razpira krila

kot da je na otoku,

kjer je tisoče ptic

svobodnih in neodvisnih.

Namesto rešetk

imam zaklenjena vrata,

dovolj mi je ponudb

za nova vrata,

kar v tem bloku

pogosto delajo.

Samo potres

in vrata

bodo odprta na stežaj

ko bomo drug mimo drugega

brezglavo bežali

in begali v zaklonišče

tam kjer je plitko dihanje

da se ne porabi

veliko zraka.

Sklopim prste na rokah

in se pritožim vrhovnemu

da je preveč sten

preveč zaprtih vrat

in grem naprej,

tam koder me nese

danes v novi jutri.

Pojem kosovo pesem

in usta držim v črki u.

IŽ-lev