Gleda moj obraz
Premišljam kako ga je nekoč gledala
Iščoč skrito skrivnost, aorto
In vzrok mojih brodolomov
In mojih radosti.

Ko me gleda
Nespretno prinese k obrazu
V roki zmečkano sliko.
Dotakne se je s poljubom in s krhkimi
Zlomljenimi besedami
Kot da sprašuje: Ali je
Dež že ponehal?

Daj, da te povedem do klopi...
Mil je večer pomladni.
Ogrnil te bom s plaščem.
Tu je tudi palica...

Ne odgovarja,
Potopljena v kode,
V svoje nedoumje mojega obraza
Ki ga v mučen nasmeh razvlečem
In rečem: Povej mi. Z očesom.
Mislijo. Oglasi se z belino zidu.

Gleda me z življenjsko harmonijo,
S prehojeno potjo,  ki
Nikamor več ne vodi.

A bila sva še majhna, ko se
Je preko najinih izmišljenih
Poti vračala iz Amerike
In v naš pristan v hribih
Prinesla neke neznane vonjave
In pozlačene darove pod rokami.
Nasmejana, govorila je angleško,
Goltala in lomila je soglasnike
S toplino maternega jezika.
Vzdolž njenega obraza je tekla
Radost ponovnega snidenja
Ko nam je pripovedovala o velikem svetu,
O ogromnih morjih
In o velikih mestih.
Takrat bi ob somraku
Po angelu gospodovem
Brezobličen otok vplul
Skozi okna v najino sobo,
In se gugal po zidovih
Z velikimi hipnotičnimi sencami
Kot po nekakem nebeškem morju
Med vaškimi hišami nad katerimi
So ugašale zvezde,
A raznežena Severnica
Je jokala kot naše
Otroške sanje...

Še malo in mesec bo zacvetel
Kot granatno jabolko in s srebrom oblikoval sliko
Himer nočnih, si rečem

Vsaj ko me gleda in ko se modri hlad
V njenih očeh izmika smrti.

Kjerkoli že smo, vedno smo
Na robu vesolja s katerega ji
Brišem neslišno solzo. V njej je
Možno prebrati: Kako, da si mi
Zapustila večnosti na mehki dlani?
Namesto odgovora se nama le tiho
Solze srečajo, težke in nemočne.
Objete.

Talitha Jaguar