V davnini hiše so se zasejale
v dolino ozko daleč proč od mesta.
Za krajem bistra réčica nezvesta
zapušča sadovnjake, skednje, štale.

Sem sonce zimsko redkokdaj poškili;
kjer pot vijugasta odteka s hriba,
se bajta stara trudno v breg nagiba,
še kanja v vetru ne utripne s krili.

Nekoč dovolj plodov je dala njiva,
da njih otroci ne bili bi lačni.
Odprta okna, polna rož, iskrila

so se, zdaj siva mrena jih prekriva.
Še pes ve: danes časi so drugačni,
kar šla iz hleva zadnja je kobila.

Zalaja v luno, kakor da razume,
zakaj noben otrok ga ne poboža.
Na britofu je vela vsaka roža,
smrt s koso že igra na tanke strune.

modricvet