FAKIR
Skoraj bi padla
v naročje zavisti,
cunjasta pupa
in škrbast pajac,
s piskom piščali,
ki strupi trenutke,
svetu kazala
popačen obraz.
Žugajo misli,
kriči ogledalo,
s preklanim jezikom
sikajoče strasti,
ko slačiva kožo
s kretnjo zaspano,
ujeta v zanke
čutnih laži.
A roka ne seže
v pleteno košaro.
Že splezal po vrvi
je gubast fakir,
tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti ki črta
jo kačji pastir.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Karel
- 04. 03. 2015 ob 09:48
- Prebrano 603 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 151.3
- Število ocen: 6
