Palico bom sprehajalno v roke vzel,

na glavo dal klobuk iz prve ruske,

(takšnega kot ga moj dedek je imel),

in odkrevsal počasi kakor kljuse

na polje mengeško orat poslednjič

ledino svojih misli zaletavih

in tam, ob koncu let, kot kak mladenič,

zavriskal bom na glas po vsej planjavi!

A vrisk moj slišal bo le bog, vse drugo -

njegova jakost in odmev kričavi,

bo moje domišljije plod, saj v glavi

sivi tisti hip ne bo življenja več,

kot snop bom pal, kot bi me pokosil meč         (Kot snop bom padel, kot bi pobil me meč)

in zaril se v rodno grudo. (se bom razlezel ) se vrnil bom k dedom v rodno grudo

Matej Krevs