V temi se raztaplja svetloba luči.
Tiho odmeva korak in duša spi.
Sem senca, ki nikomur ne pripada,
zimzeleno drevo, ki mu listje odpada.
Odpade prvi list in za njim še drugi,
bojim se, gole veje silijo k pogubi.
Ostajam zimzelen, čeprav brez stila,
borim se, živim brez klorofila.
urednica
Poslano:
02. 03. 2015 ob 22:45
Spremenjeno:
02. 03. 2015 ob 22:47
Luka, obtavno nastavljena pesem v rimani formi, vendar velja popraviti verze v smeri izbrane stopice (zaporedje menjavanja poudarjenih in nepoudarjenih zlogov
http://sl.wikipedia.org/wiki/Stopica
Ko pišeč preprosto rimanko v štirivrstičnig kiticah, je to ravno tako pomembno, kot če sestavljaš sonet. Stvar bi rešila nekako takole (vzemi to, kar sledi, za nekakšno vajo ...):
V temi se raztaplja svetlobni soj luči.
Korak odmeva tiho in duša mirno spi.
Le senca sem, ki prav nikomur ne pripada,
drevo sem zimzeleno, mu listje ne odpada.
Odpade prvi list, takoj za njim še drugi,
bojim se, gole veje me silijo k pogubi.
Ostajam zimzelen, čeprav povsem brez stila,
borim se, saj živim brez kančka klorofila.
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Pajek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!