od vsepovsod
Obstaja veter
Praznih idej s severa
Položen na konec obraza
Ko se v gubah rojeva sreča
Nad ognjem bedi noč
Z juga izginja ledenik
Viden s tihim šepetom
Čutiš pa lahko le sebe
Oblaki so hladni
Z vzhoda pripeljani
S kotička ustnic ukradejo senco
Na robu telesa drhti strast
Bele školjke
Na zahodu merijo čas
Na vse načine kričijo roke
Ko tolkala goltajo cvet
Na cilju preplašene misli
Stojijo skupaj s stroji
Na tujih naročjih počiva dež
Dokler ni konec sonca
In se zaprejo oči
Zelo impresivna pesem z mnogoterimi podobami, takimi notranjimi in zunanjimi, ki pa se prepletajo in tvorijo močno zgodbo; lahko jo pesniški subjekt (ali tudi avtor) ohranja zase in nam ponudi njihovo zunanjo podobo, lahko pa se tako odpremo, da zgodbo in njene sence posvojimo ...
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej_Krusic
- 21. 02. 2015 ob 12:11
- Prebrano 882 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 342.58