Preveč besedi oropa zadnje atome moči,

ego nahranjen z lažmi povzroča bolečino

v okolju kjer živiš, poglablja prepad,

ki srka vase klijočo pomlad.

Sprehajaš se po razbrazdanih možganih,

krušiš stene potrpežljivosti in koplješ

nove vdolbine človečnosti v svoj vsakdan,

trnja ne opaziš, spotikaš se v pozabi.

V prazna jutra se budiš brez občutka,

da živiš, medtem, ko te obkroža vse kar diha,

se premika in živi.

Občuduješ abstraktno pohajkovanje,

a ne veš, da lahko razlijejo se barve tja,

kamor ne želiš.

nena