Kolikokrat, povej kolikokrat naj ti še povem, da kri ni voda.
Spomnim se dni, ko je zeleno-črna rolka drsela po, takrat, svežem asfaltu. Ko smo se podili za rdečimi žogami
in se prelevili v peščene gradbenike na, za nas, skorajda prevelikem peskovniku.
Podirali smo rekorde v slalomu med drevjem v bližnjem gozdu.
Spomnim se. Spomnim prvega modrega računalnika, ki ni imel diskete. Kakšno razočaranje
je bilo v tvojih očeh, ko mi ga je podaril.
Prepovedane fotografije, ko sem stala pred oltarjem.
Še danes me vonj rdeče čebule, jajc in testenin spomni na rumeno hišo.
In kolikokrat naj ti pljunem v obraz?
Kri ni voda!
Življenje stkano iz spominov je tisto gonilo, ki daje smisel.
In škoda besed po izvršenih dejanjih,
ker ne boli, da nisem dobila gradov,
ne boli, da je fotografija pristala v kaminu.
Ne boli.
Mi pa para možgane misel o stisku roke,
o objemu,
o smehu.
In spominu, ki ga nikoli več ne bo.
"For whom the bell tolls
Time marches on
For whom the bell tolls"
... citat vzet iz besedila Mettalice ...
Dan ... shiney. Kri res ni voda, vendar se nekako razvodeni. Še spomini postanejo anemični. Res so gonilna sila, le da bi včasih potrebovali kakšno transfuzijo, vsaj, dokler nad njimi ne prevlada demenca. Bravo za zavržen celofan...
L.p.
Hvala bizarna. ;)
Lep pozdravček, Sara.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sara shiney
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!