Kipiš kot sladka smetanav mešalniku,

Vendar nisi bel, nežen, čarobnega okusa,

Si siv, včasih temno siv, skoraj črn,

In robusten.

Težko je s tabo stopati korak,

In hkrati se zavedati,

Da mehkobo ohranil si v sredini,

Jo zakril, zamaskiral,

Ustavil si njen tok,

In pretok.

Zakaj ne veš, kaj rabim,

Zakaj ne pogledaš več globoko kot prej.

Stisni mi roko, morda srce je zdaj nižje,

Želim le ugotoviti kje utripaš,

kje se smeješ,

pokaži mi, kje  se vstopa v tvoje srce.

To pot bom zamolčala,

jo odnesla s sabo do roba zemlje,

Le da nama bo lažje,

Da svet bo spet mavrica okrog dežja.

Barby