
Spustim se po stopnicah navzdol, da bi našla
ogenj. Z majhno železno rečjo premaknem
goreče deščice in nadevam nove. Počnem nekaj,
kar lahko nadzoruješ in nosiš, ne da bi se ti
hrbtenica premaknila. Stopnice potem zamenjajo
smer. Zamižim, saj to pomeni, da bo kukavica
prišla pozneje. Čas bo uničil ljudi in ljudje
bodo srebali čas. Koledar pravi, da bo šlo,
da je še nekaj dni prostih in lahko skripte preložim
v spodnji predal, med goro zvezkov brez pomena.
Uležem se pred ogenj in mačke mi sedejo na
čelo. Zaigramo Debussyja, igram se z notami,
ki jih ne znam prebrati in mačke mi obračajo
strani. Čas medtem teče. Koledar nadzoruje
dogajanje. Kremplji se ustavijo med očesi.
Vdihnem in se povlečem za rep. Ogenj gori,
ne da bi opazil vnovično padanje snega. Povedo,
da bo zapihal severnik. Opozorim mačke, a te
me ne poslušajo. Sedele bodo za pečjo in grozile
brezbesednemu koledarju. Za trenutek pozabim.
Potem končno pride kukavica.
brezpredmetni zapisi ... znova in znova ...
:)
Jošt Š.
... če pa je še toliko brezpredmetnosti za ubesediti ... ;)
(hvala za pesem) :)
lp, H
... upam, upam!
Ta komentar moram dodati, ker je prvi - ozko gledano (besedilo in pesem preko linka) - lahko nejasen; gre pa za znova pesem(i), ki prinaša(jo) znova vse (neskončnost(i): kar je v matematiki sicer možno le v neskončni množici).
lp, Jošt
Apokaliptična za svet, medtem ko p.s. poležava pred ognjiščem in ji mačke listajo knjige ob Debussiyu - vredno pozornosti in posnemanja ;)
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!