Stojim na pragu,

narejen je iz čiste megle,

čutim v kosteh, da gre vse k vragu,

le zakaj čas tako teče?

Spomnim se dne ko prvič sem ozrla,

tvoj obraz,

to je bil dan ko moja prihodnost je zamrla,

senca za mojimi očmi ti je v dokaz.

Odkar prvič sem zazrla se v tvojo dušo,

pa vse do dni najinega cvetja,

nevede vse sva pokopala pod rušo.

Saj drugega vedela nisva, nedolžna otroka poletja.

Spomnim se dni ko z dlanjo v dlani,

po neskončnih sva hodnikih tekla,

ogenj tekel po najini je krvi

in žale besede nisva ne slišala ne rekla.

Spomnim se dne ko naredil si obljubo,

in smejala sva se,

ne vedoč da naju vodi v pogubo.

Nikoli naju ni izučilo kaj se in kaj se ne sme.

Na sončnih travnikih ležala sva,

zavita v sanje,

nikoli slutila, kaj usoda za naju ima,

za naju vse bilo je tekmovanje.

In prijel si me za roko,

in rekel: "Obljubi:

ne s poroko,

ne s poljubi,

a nikoli ne eden brez drugega."

In vse to, kar zdelo se je rutina,

vse polno bilo je glasbe in smeha

zdaj sem le prazna lupina,

zaradi tvojega greha.

Bila sva nedolžna otroka,

ki sanjala nista o usodi,

ne videla nista solza potoka,

kamor njuna pot ju vodi.

Zdaj dvignem časo,

voda kot strup po grlu polzi,

ne vidim ne tebe ne bajto domačo,

zato nazdravim na minule dni.

Bila sva združena,

ti in jaz,

čustvena veterana odslužena,

dokler vzel naju ni čas.

Skupaj v življenju,

z svetlobo v srcu,

vse do preranjega konca,

otroka v duši.

Skupaj v življenju,

ločena v smrti.

Tvoja senca,

ki nekoč me je čuvala,

me zdaj preganja.

Vsa moja svetloba s tabo zapustila je svet,

ker ti si edino za kar je vredno živet.

Aquamarine