Skozi zaveso nekdanje ljubezni
tečejo niti življenja.
Minljivost sreče deli rutini korake.
Ponošene besede so silnica moči.
Prečute noči poganja kolesje vsakdana.
Krhka lupina  krvavi,
zalizuje rane z zadnjimi močmi,
korak za korakom hiti.
Labirintu pozabe želi ubežati,
poslati ogenj strasti v prekate srca,
globoko v sebi stopiti led in
življenju ljubezen življenja dati.
A vsak dan bolj truden je korak,
vse bolj je noč in vse manj je dan,

ki osmisljuje ti življenje.
Tam nekje, vse bližje se mi zdi
je kraj, kjer nebo se z zemljo spaja,
tam nekje, kjer sence izgubijo svojo sled,
tam vidim sebe, objeto z NIRVANO.

nena