zamuja ker išče kozmos življenja

in med potjo do vesolja razbija

vse temne skale riše navidezne

orbite in ruši krošnje dreves

da bi našla kavna zrna in

bila dlje budna spet globoko 

dihala in pogoltnila bele oblake

zamuja da bi našla svoje svetovje

in nič več gledala na uro

ker ne bi imela časa ki bi se

ustavil in glava bi lebdela medtem

ko bi telo ležalo na horizontu

še lastno smrt bi zamudila če bi

lahko le da bi se enkrat dotaknila 

neba

in ko se zmeniva petnajst čez tri 

kliče da ji je zmanjkalo časa in 

nima ne ure ne tal pod nogami ker

je bil včeraj na baščaršiji znižan

njen 

smisel 

življenja

Anthos