Če sem popolnoma iskrena

svojih nikoli v resnici ne snamem

Ne znam

Ne morem

Nočem

Če skušam priklicati

v spomin

tisti prvi trenutek

prvi signal

prvi občutek odpora

do zunanjega sveta

do tistih praznih vprašanj in

še bolj praznih odgovorov

do vsakodnevnih smehljajev

ki jih je obvezno proizvajati

če nočeš nositi oznake čudaka

do nepotrebnih

vljudnostnih fraz

ponavljajočih

utrujajočih

banalnih

vsakdanjih

povsem

nekoristnih

besed …

Mečejo jih stran

s tako lahkotnostjo

in brezskrbnostjo

kot da nikoli

ne bi poznali bolečine

kakršnekoli bolečine

kot da v sebi

nikoli ne bi zaznali

niti malo sočutja

kot brezglave matere

ki se brezvestno in votlo odrečejo

svojim lastnim otrokom

ne ker bi to želele

temveč zato ker

so bile tako naučene

ker je tako dorečeno

ker je tako predpisano

ker jim je bilo dano

ker je beseda ravno tako votla

kot mora biti votla

njihova mlačnost

površinskost

brezvestnost …

Še bolj prazna sem od njih

ker vse svoje maske lahko vidim

jih preštevam

in nenehno preverjam

če so vse na svojih mestih

Kot obsesivno-kompulzivni bebček

s ponavljajočimi in izpetimi gibi

brskam po smetišču

med raztreščenimi ostanki

in jih urejam včasih

s hladno natančnostjo

včasih z mrzlično obsedenostjo

s svojo logično-analitično

predvidljivostjo

urejam ostanke nečesa

kar je že zdavnaj utihnilo

nečesa kar verjetno

sploh ni imelo lastnega glasu …

Sortiram razpadle ostanke

s pozornostjo zaščitniške matere

ki si obupano dopoveduje

da je tokrat še zadnjič

pospravila otrokove stvari

čeprav je ta moč

nadzora edino

kar še ima

in v resnici ljubi

prijetni občutek znane poteptanosti

ljubi znano in neizogibno –

edino obliko varnosti …

Moje poslanstvo je preštevanje

lastnih in tujih mask

premišljeno zloženih

po njihovih

jasno

vidnih vlogah

motivih

in namenih

skrbno arhiviranih

po kronološkem zaporedju

njihovega nastanka

in dovršeno razvrščenih

po posameznih plasteh.

Vidim jih.

In jih preštevam.

Moje poslanstvo

je štetje mask.

Mimesis