Šla po ulici,

mimo golobov,

štirje so bili,

samo štirje,

šla v Mercator po Donat, po plutovinaste zamaške,

brez interpretacije,

šla s svojim spiritusom,

volk dirjal za menoj,

tekla sem, tekla metodično in ironično,

mimo smrek, ena, dve, tri,

zobovje zasadil je volk v moje goleno,

bolelo je,

bolelo po bizantinsko,

bolelo upanje sivega dne,

zdi se mi, da je bil ponedeljek,

čas za ceremonije,

tretji čas astralnega vpljiva,

tresel se moj glas,

tresla se trenutna dogma,

"de vita coelitus comparanda",

preveč senzibilna, preveč reakcijska,

a on revolucionalen, on, onn???...........

korpus ostal je brez predmeta,

mene, dekleta,

obmejni ter kapriciozni,

ostajam optimistka v refleksu,

polemiziram in parlamentiram,

ko prišla do temeljev formalnosti,

karate kid me je opazoval,

"copula mundi" nekoliko linearna,

klasična paradigma angelov,

temnih angelov usode,

plujem po renesansi...., preko subrenesanse,

v dlani pa krčevito stiskam hermenevtično krvav robček,

in gre mi na smeh,

zaradi implikacije,

reakcije, bolšjevizma,

pred koncem pa me hiba skombinira v oklepaje.

Blažka Bečan