Pridem
da si nahranim
lačno telo.
Pridem
da mi nahraniš
lačno dušo,
od katere me boli
želodec in se mi ježi koža.
Približujem se
počasi a zagotovo
najin dolgi prostor
se oža
in ima na široko
odprta vrata,
brez ključavnice,
ker midva sva oba
eno,
kadar sva.
Le traja dolgo
in pogoji so takšni
kot najslabše vreme
ko valovi prihajajo
da podirajo balkone
in stopajo v prostore,
da znova beživa
vsak s svojim kovčkom,
s pidžamo za zvežer
čeprav ne veva kje bova spala
in enimi rezervnimi kavbojkami
da ne bova samo v enih hlačah.
Morda bi morala začeti
nositi krila,
da bi tvoj pogled
bil lačnejši.
A mrzlo je,
ker ni bližine
mi je še bolj hladno.
Sestavljam album
iz spominov.
In nočem da je zadnja slika
popolnoma zadnja.
Lepa je Hope. Uh, kar meša se mi, tako bi ......
Igor
Ja Igor, lepo je s teboj, hvala ti.
hope
Tako je boljše za optimizem duše in srca,, ni tko srečok.
Bodi lepo.
Lp, hope
Kako je potrebno malo srca da človek postane spet človek...
ni tko Sašo. Lepo bodi.
Lp, hope
Hvala ti bizarna,
res je globlje in v teh časih ko so težji še toliko bolj iščemo svojo družbo.
Bodi lepo.
Lp, hope
Točno tako, Hope!
lp Sašo
Vsak novi dan je borba za srečen nasmeh in ni jih malo kjer je polno lakote
in bolezni. Nam pa manjka samo sonce in žarek, ki nas ogreje.
Tako mislim jaz Sašo.
Bodi lepo.
Lp,hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!