27. januar

V knjižnici, na tabli z napisom

berem / bereš / beremo,

piše: 

27. JANUAR, SVETOVNI DAN SPOMINA NA ŽRTVE HOLOKAVSTA

S police vzamem knjigo z naslovom Treblinka.

Podnaslovljena je s citatom v jidišu:

                           זאָג ניט קיין מאָל, אַז דו גייסט דעם לעצטן וועג

zog nit kejnmol az du gejst dem lecten weg

(nikoli ne reci to je zadnja vseh poti).

Prelistam jo in razočaran ugotovim,

da se znotraj nahajajo samo črke.

Tik preden jo zaprem mi iz nje pade nek listič.

Poberem ga - lanskoletni seznam izposojenega gradiva 

je, od nekega člana /-ice, aha, Anja ji je ime,

morda je to kakšna majhna punčka,

(glede na dolg spisek samih otroških knjig)

ali pa, kakšna mlada mamica, toda, joj!

Izposodila si je tudi to strašno knjigo,

to neizrekljivo knjigo, ki sploh ne bi smela obstajati!

Kaj dela ta njen zlovešči naslov v temle

sicer ljubkem, nedolžnem spiseku?

V soboto zvečer bo dinorendaj

Mamuti, velikani, vesoljci

Velikan Vekoslav

Lisjak Luka potrebuje očala

Ti si moj ljubi medvedek

Vesel božič, mišek Matiček!

Nisem Božiček!

Kdo trka na vrata?

Smešno!

Kako je Vilko vzljubil zimo

Podobe Božička

Treblinka ...

Matej Krevs