Vem, daleč sem,

a blizu.

V svoji odsotnosti

iščem travnik,

preprost in domač

in rože

tiste prave zate;

bele ivanjščice,

da se zlijejo

s tvojo brezpogojnostjo,

rdeči mak

za ljubeče materinsko lice,

zlatice, 

da se z cvetovi prepletejo

z neutrudnostjo tvojih darovanj

in nežo,

bodečo nežo,

da me zbode,

kot nekateri tvoji trmasti jeziki.

Spletam naju v venček.

Od daleč.

Od tod so barve jasnejše

in vonji prepoznavnejši,

tako lahko razločim,

iz kakšnih odtenkov sva zgrajeni.

Neni