Pred nekaj dnevi so šteli vodne ptice
in o tem je nekdo napisal pesem. Potem je prišla megla.
Narobe naglašena in brez pravega polglasnika.
Sporočili so, da bo verjetno deževalo, in zabičali
pokornemu ljudstvu, da ne sme nihče
zapustiti dóma brez drsalk, ali še huje
smuči. (Možna izposoja nekje v Ljubljani,
če ste iz Maribora, vso srečo, tam imajo samo akvarij.)

***

V Akvariju se da Poezijo tudi šepetati, je rekel in
dokazal z nekaj verzi bolane popevke iz 80.
Takrat so še nosili široka krila in čipke,
danes to ne gre skozi, sploh če moraš biti
intelektualec ali naključna čaplja - tam pač,
kjer se te ne sme videti. Priporočena je temna
maskara in rdeči nohti – zlajlano, a baje se temu
reče klasika.

Ptice so odletele prehitro. Zataknilo se mu je
pri citiranju Šalamuna. Morali bi mu povedati –
Šalamun je mrtev. Niti na svoj pogreb ni prišel,
ker je imel preveč dela z lektoriranjem nove
pesniške zbirke, posvečene Sebi - seveda -
edinemu vsemogočnemu Bogu, troedinemu stvarniku
predmetnosti in realnosti, stiščane v golo meso.

Kakorkoli – odletele so. O tem se ne sme več pisati.
Ker je zmanjkalo reči, tvari, predmetnosti.
Samo nohte si moram še pobarvati. Potem pa bo.
Lahko bom sedla in premaknila mikrofon v pravo smer.
Nič tako zahtevnega. Nič presežnega. Nekdo bo ignoriral
mojo prošnjo za prijateljstvo, pa tega niti vedela ne bom –
ne, facebook tega ne sporoči. Ptice so odletele. Tako.
Tukaj so moje črke.

Helena Zemljič (MalaSenca)