med sencami se plaziš
ko ti govorijo
kaj si in kaj bi moral postati
in tvoje sence ne vidijo
preveč se ukvarjajo z lučmi
da bi prepoznali
tvojo svetlobo
polni so besed
a roke so ohromele
nočeš biti z njimi
tudi drugam ne moreš
gladiš gube na obleki
da se zamotiš
da luknja v možganih izgine
kupi zlata se izgubljajo
v oblakih
ostaja ti le misel
na prazen bel papir
kamor se lahko izliješ
:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!