Gromozanski črički se mi zabijajo v čelo
kot da bi se hoteli prikopati do misli
in iz njih ukrasti vse zlobne namene,
ki se mi porajajo ob njihovi razpuščenosti.
Srebam nek zanič jagodni šejk in,
medtem ko se otepam čričkov,
pogledujem k tebi in tvojemu čokoladnemu
lončku, ki je zagotovo veliko prijetnejšega
okusa, pa tudi če bi vanj nasekljala
drobne nožice teh tečnih gromozanskih žuželk.
Od pomladne idile me boli glava,
sonce se mi je ugnezdilo vse do malih možganov,
za katere imam občutek, da jih bo
vsak čas scvrlo in bom za večno, kot ubogi Sizif,
obsojena na eno in isto,
na družbo vztrajnih bitij in njihovo nadležno zaletavanje.
Alergija je v zraku in dozdeva se mi,
da sem alergična na vse, kar me obdaja,
le na tvoj čokoladni šejk ne.
Tako mi diši, da bi se z veseljem prepustila
apokalipsi v možganih,
četudi za ceno lastnega obstoja
in obstoja čričkov, za katere se zdi,
da sem njihov nedosegljiv ideal –
kot da sem jaz njihov šejk.
Mi ga boš dal za poskusit,
dragi,
če se zaletim vate?

Anja G.