Tičim

v senci polmraka.

Sama sem

svoj kamen,

nema sivina,

negibno ležanje,

sama sem

svoja misel

in beseda,

teža,

ki me priklenja

k tlom.

Jaz sem ti,

ki me polegaš.

Kamen, misel, beseda...

                         Vsak kamen se da odvreči,

                         zalučati v nedosegljivost

                         in misel,

                         misel očistiti plevela,

                         predelati v rodno prst,

                         v rahlo podlago,

                         da iz nje zacveti

                         tisoč rož v opojno dišanje.

                         Vsako besedo se da vpeti

                         v mavrični sij,

                         da škrlatna ogreje,

                         predrami zasenčene ude...

In ko upam,

ko dvignem roke

visoko,

da se prerastem,

sem iz takega testa

kot sanje-

in sanje si želim.

Neni