Toliko praznih besed
obrača ta svet
kot v kaminu ostane
izgorelega pepela.
In veter ga nosi na vse
štiri strani sveta,
kjer intelektualni kvocient
niza pakete velikih besed.
V oblaku modrosti živiš,
pričakuješ drugačnost a je ni,
ne razumeš iluzij,
ostajaš v megli.
Nostalgija tolaži brbončice
spomina kot temelj brezbrižnosti,
zdi se ti všečna, ne moreš
iz njenih smeri.
Enkrat na levo, enkrat na desno
misel beži, tesnoba vse bolj te lovi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!