kakor ptica z dolgim vratom

rišem padec ozvezdja škorpijona

za rob 

z zlatimi nitkami ranjenega blaga

kurkuma še diši

z dna draživa gladino

obraz zgoščen vase

še vedno si pes

ki trgaš meso

da bi našel pogled moje besede

stegna mehčajo odmeve

votline najinih srečanj

šepetajo neizrekljivo

odpri se

rjovem

ovita v masko stare kože

slačim s tebe smrt

esenca tvojega telesa se črni

še ječiva

poltenost nekega pregiba

se je zlila preko

v kozarcu plavajo

ostanki izhodišč

jahajo na smehu

zmečkanih grozdnih jagod

jahajo na naju

vrteč se skozi jutri

pleši derviš pleši

da zamaknem sebe

in spet zajočem

hvaležna

za nežno brezbarvnost

vlažnih jutranjih meglic

poetesa